»Težko je govoriti o tem, kaj prevladuje, saj je vsak otrok nekoliko drugačen, lahko pa bi rekli, da so njihovi spremljevalci še bolj travmatizirani. V skupini je tudi štiriletni fantek, ki je izgubil roko, našli pa so ga pod ruševinami v objemu mrtvega očeta. Fantič ima kljub vsemu neverjetno energijo, nenehno teka, da ga morajo loviti, tudi na letališče, kjer je bilo precej hladno, je prišel v kratkih rokavih. Seveda je zelo hudo, to se pokaže vsake toliko časa, ampak ti otroci kažejo prav neverjetno voljo po ozdravitvi in vrnitvi v Gazo.«
»Težko je govoriti o tem, kaj prevladuje, saj je vsak otrok nekoliko drugačen, lahko pa bi rekli, da so njihovi spremljevalci še bolj travmatizirani. Fantič ima kljub vsemu neverjetno energijo, nenehno teka, da ga morajo loviti, tudi na letališče, kjer je bilo precej hladno, je prišel v kratkih rokavih. Seveda je zelo hudo, to se pokaže vsake toliko časa, ampak ti otroci kažejo prav neverjetno voljo po ozdravitvi in vrnitvi v Gazo.«
»Projekt je bil nekaj posebnega. Ne gre zgolj za reševanje, ampak tudi za prižig upanja v svetlo prihodnost in boljše življenje. Ti otroci so preživeli nepredstavljive reči. Prvi cilj, ki ga imamo, je kakovostna oskrba in pa priložnost za življenje brez bolečin.«
»V Kairu imamo sodelavce, ki so se primerov lotevali posamično. Imeli smo več kot 500 zdravstvenih kartonov, naši sodelavci pa so zbirali poročila in nam pošiljali fotografije poškodb. Mi smo jih posredovali v rehabilitacijski inštitut Soča, kjer so zdravniki specialisti določili, katerih je tistih prvih deset, primernih za rehabilitacijo.«
»Težko je govoriti o tem, kaj prevladuje, saj je vsak otrok nekoliko drugačen, lahko pa bi rekli, da so njihovi spremljevalci še bolj travmatizirani. Fantič ima kljub vsemu neverjetno energijo, nenehno teka, da ga morajo loviti, tudi na letališče, kjer je bilo precej hladno, je prišel v kratkih rokavih. Seveda je zelo hudo, to se pokaže vsake toliko časa, ampak ti otroci kažejo prav neverjetno voljo po ozdravitvi in vrnitvi v Gazo.«
»Projekt je bil nekaj posebnega. Ne gre zgolj za reševanje, ampak tudi za prižig upanja v svetlo prihodnost in boljše življenje. Ti otroci so preživeli nepredstavljive reči. Prvi cilj, ki ga imamo, je kakovostna oskrba in pa priložnost za življenje brez bolečin.«
»V Kairu imamo sodelavce, ki so se primerov lotevali posamično. Imeli smo več kot 500 zdravstvenih kartonov, naši sodelavci pa so zbirali poročila in nam pošiljali fotografije poškodb. Mi smo jih posredovali v rehabilitacijski inštitut Soča, kjer so zdravniki specialisti določili, katerih je tistih prvih deset, primernih za rehabilitacijo.«
